MINORITSKA CERKEV
Enoladijska romanska cerkev je bila zgrajena v 12. stoletju. Vse kaže, da je bila to prva mariborska župnijska cerkev, ki je doživela več prezidav. Najobsežnejša sega v čas okoli leta 1710, ko je dobila današnjo baročno podobo, med letoma 2014 in 2015 pa je bila Minoritska cerkev deležna celovite prenove.
V Minoritsko cerkev se umeščajo predvsem prireditve s poudarjeno glasbeno in zvočno usmerjenostjo ter prireditve, ki jim velika svetla cerkvena ladja ustreza zaradi izjemne estetske vrednosti. Ključni vidik, ki določa vsebine v prostoru, je odsotnost odrsko-scenske opreme in njegova akustična specifika.
Minoritska cerkev je enoladijska cerkev z baročnimi fasadami, okrašenimi s sgrafitno vrisanimi dvojnimi pilastri, pokončnimi okni in polkrožnimi manjšimi okni nad njimi. Pravokotni prezbiterij je na zahodu, cerkev pokriva opečna strma streha. Vzhodna glavna fasada je baročno vzvalovana, členita jo po dva pilastra na konkavnih stenah in ravni čelni stranici, ki ima tudi polkrožno sklenjen portal. Notranjščina je enoladijska s stranskimi kapelami. Prezbiterij krasijo štukature in poslikava Josepha Göblerja Apoteoza Marijine milostne podobe iz leta 1771 na oboku.
Dokaj veliko enoladijsko romansko cerkev v bližini rečnega pristanišča so zgradili v 12. stoletju, najverjetneje kmalu po postavitvi gradu Marchburch na sedanji Piramidi okoli leta 1160, ko je na območju današnjega Maribora začela nastajati urbana naselbina. Vse kaže, da je bila to prva mariborska župnijska cerkev, v pisnih virih izpričana od leta 1189. Romanska cerkev je prvotno imela dolgo pravokotno ladjo in ožji pravokotni prezbiterij na vzhodni strani. Po dodelitvi samostana in cerkve minoritskemu redu, ki se je v mestu naselil verjetno okoli leta 1250, je cerkev dobila zgodnjegotsko podobo z visokimi šilastoločnimi okni, njen pravokotni prezbiterij so nadomestili z daljšim petosminsko zaključenim dolgim korom z zunanjimi oporniki, ki je v notranjščini dobil rebrast obok. Kor je eden največjih na Štajerskem.
Ostanki obeh prezbiterijev so bili razkriti med arheološkimi raziskavami in so sedaj vidni na vzhodni ploščadi pred glavno fasado cerkve. Pozneje so cerkev še večkrat prezidali, najbolj temeljito leta 1710, ko so ji dali današnjo baročno obliko s polkrožnimi in pravokotnimi okni ter naslikanimi pilastri na fasadah. Takrat so podrli zgodnjegotski prezbiterij na vzhodu in zgradili novega s kvadratno talno ploskvijo na zahodnem koncu ladje. Cerkev so tako obrnili in jo na vzhodu opremili z novo glavno fasado, sredi katere je stal visok zvonik s čebulasto streho. V notranjščini so srednjeveško ladjo v celoti obokali, jo okrasili s pilastri in jo ob straneh opremili s plitkimi kapelami, nad katerimi so uredili empore.
Okoli leta 1770 so cerkev znova prenovili; takrat je najverjetneje pod vodstvom mariborskega baročnega arhitekta Janeza Nepomuka Fuchsa dobila sedanjo vzvalovano pliastrsko poznobaročno fasado in poslikavo oboka v prezbiteriju. Med jožefinskimi reformami so leta 1784 cerkev in samostan odvzeli minoritom in ju namenili za potrebe vojske. Cerkev je takrat izgubila vse oltarje, orgle, pevski kor in zgornjo polovico zvonika. Po celoviti prenovi v letih 2014 in 2015, ko so bile odkrite številne gotske ostaline npr. severni portal, ostanki korne pregrade, je znova odprta za javnost kot kulturno prizorišče. Arheološka izkopavanja so pod tlemi cerkvene ladje vzpostavila dodatno etažo, kjer si obiskovalci lahko na licu mesta ogledajo baročni kripti in posamezne faze stavbnega razvoja cerkve od 12. stoletja do obdobja, ko je bila namenjena vojaškemu skladišču.
Cerkev je umetnostno in arhitekturno izjemen spomenik v slovenskem merilu in širše, saj združuje ohranjene kakovostne sestavine preteklih obdobij od 12. stoletja do danes.
Razstavišče v kleti Minoritske cerkve je namenjeno občasnim razstavam, prostorskim postavitvam in manjšim uprizoritvenim formam.
V prepletu zgodb
Dobrodošli v Minoritih – urbanem stičišču, kjer ponujamo vsebine za obiskovalce vseh starosti, spodbujamo ustvarjalnost in negujemo otroško radovednost.